Posrka strop zavese, prižgejo se luči,
nastopijo princese in morje rok buči,
iz lesa še cvet vzklije, maska spregovori,
resnica sanje pije, kar ni res, se zgodi!

In zabobnijo srca, dih pa postane nem,
še kapitan se vkrca, oživijo sence s sten,
beseda riše slike in laž odpre svoj ples,
usta so črne pike, ki bi požrle les.

V dvoranah domišljije
naj vsak svoj lik živi,
saj laja pes, ko dež se vlije,
človek pa takrat miži!

Če laž je kot učitelj, ki dela nas ljudi,
in maska pokrovitelj, iz resnice nas budi,
so sanje izumitelj, ki kompas mu beži,
če sanje uresničiš, se ločiš od zveri.

V dvoranah domišljije
naj vsak svoj lik živi,
saj laja pes, ko dež se vlije,
človek pa takrat miži!

V cvetju resnice je seme laži,
za vsakim svetnikom se senca vali.

V dvoranah domišljije
naj vsak svoj lik živi,
saj laja pes, ko dež se vlije,
človek pa takrat kriči!