A spomniš se utrujenih oči,
prilepljenih na te gumijaste kosti,
trudne so bile še 1000 let pred tabo?

Hitrejši čas, pa isto se vrti,
v krogu večnosti te zavrti,
modrosti imaš kot zob, v klicu ima le rabo!

Zdaj čakaš, da mine občutek svežine,
in gledaš z višine otroke brzine,
spomine, skomine vse!

Prsa iskriva, če jih boža noč,
sanjači so, ki nosi jih lune moč,
vizije v službi juter so, ki so pred tabo.

So ljudje, ki v noč ne verjamejo in
modrih misli ne zajamejo.
Oči lepljive imej vsaj 1000 let pred sabo!

Ne čakaj, da mine občutek svežine,
ne glej jih z višine, otrok brzine,
spomine, skomine vse!
Ni nujno, da mine vse!