Breme se sveta zdrobi kot med prsti ščep soli,
nimaš časa za poraz, nasmeh umiva ti obraz.
Zdaj neguješ vsak spomin, čutiš moč vseh stopinj,
bos korak v nove dni je neboleč in brez skrbi.

Ljubezni si pač noben ne izbere sam,
pest vsaka takrat se razvije v dlan,
na skorji ledeni je vedno odsev neba,
ko gledaš v sonce, ne moreš pač videti sveta!

V razum se naseli pomlad, je svet okrogel, a ni oglat,
in vsak kamen je mejnik kot načrt za nov premik.
Če pa v razumu je jesen, je užitek le, če je mesen,
naj bo objem še misli plod in ne le delo golih rok!

Ljubezni si pač noben ne izbere sam,
pest vsaka takrat se razvije v dlan,
na skorji ledeni je vedno odsev neba,
ko gledaš v sonce, ne moreš pač videti sveta!

Besede negujejo odnose med srečnimi ...

Ljubezni si pač noben ne izbere sam,
pest vsaka takrat se razvije v dlan,
na skorji ledeni je vedno odsev neba,
ko gledaš v sonce, ne moreš pač videti sveta!