Tisoč nepomembnih črk nas popelje na sam vrh,
neuporabnih več besed, ki nas vlečejo v nered.
In milijon že spranih fraz, ki nas ženejo v mraz ...
Glas, utrujen od laži, pa smeh, ki skriva le pasti.

Povej, za koga skrivaš vso modrost,
poglej, s čim jo menjaš za norost,
na koncu ni predorov in luči,
le sled v prahu prav vseh ljudi!

Kolikor neustrašnih zob kažeš, kadar iščem pot,
toliko grozljivih mask skriva tvojih nekaj prask.
Nepošten, a mirno spiš, v temi se neviden zdiš.
Vse tvoje laži iz oči, ki jih skrivaš v noči,
same se spreminjajo iz sanj v tvoj vsakdan.

Povej, za koga skrivaš vso modrost,
poglej, s čim jo menjaš za norost,
na koncu ni predorov in luči,
le sled v prahu prav vseh ljudi!

Roka je mila, a brusi roge, vojska je zdrava, če so bolni možje,
umazana laž ti očisti zobe, globlja tišina je, več nam pove.

Povej, za koga skrivaš vso modrost,
poglej, s čim jo menjaš za norost,
na koncu ni predorov in luči,
le sled v prahu prav vseh ljudi!