Briše s sebe njen odtis,
kot da se poslavlja,
v prahu skrije njen podpis,
da se več ne ponavlja.
In ne spi več v žalosti,
da ne bosta tista,
ki zbujata se v radosti,
da sta še vedno ista.

Ne obžaluje teh stvari,
ki sta jih storila,
ko sta šla preko pravil -
sanje v dan ovila.
Skupen jima je spomin
in pogled v vesolje,
z njega jasen opomin:
kovač je njune volje.

Drzno, sladko pa skrivnost
bosta oba nosila
in po delih to modrost
drugim razdelila.
Zgodba lepši konec ima,
če končaš jo s piko,
da v mislih več ne igra,
da zatemni sliko.

Ko pa ugasne zadnja luč,
tista zadnja s sveče,
v temi najde pravi ključ,
pravi ključ do ...