Dokler rdeča puščica
nemirna mi v prsih spi,
čas je majhna luknjica,
razsipam z njim, kot da ga ni.

Dokler skriva me obraz,
v rokah čar nemirnosti,
napake njih odraz,
v glavi dar nevednosti.

Bom zapiral dom in dvomil v dvom, ni važno s kom.
In pil le modro kri, kjer ona spi in straže ni.

Pred mano je betonskih rek,
prekritih z meglo, vsaj še sto.
Za vsako od njih imam plan za beg,
a ne vem še, z njim ali z njo.

Bom zapiral dom in dvomil v dvom, ni važno s kom.
In pil le modro kri, kjer ona spi in straže ni.

Zdaj je čas, da dam odtise, spomin lahko izda,
da zberem zgodbe in ne podpise, ki jih sreča mi prizna.
Takrat ko več ne bom v sanjah sončnega morja,
bom štel sadove in iskal stanja, ko se nisem bal gorja.

Bom zgradil svoj dom.
Verjel v dvom.
In to le z njo.