Si želiš kot binarni biti portret
in kosilom ob nedeljah biti poet?
Je tvoja želja kot igrača mladih rok?
V drug objem jo kdaj pa kdaj zanese pot ...

Plastelin v rokah se mogotcev kar topi,
tako kot tvoja koža, ki pod prsti njih hromi,
v grlu glas, ki ob večerih večkrat zadoni,
kot grom, ki z Olimpa je ukradel vse moči.

Ti boš ta, ki ima bron po postavi z napisom v glavi,
večni maj s sladkorjem v smehu, ampak s prsti v grehu!

Ti boš junak, ki ga nosi trden oklep,
prvak, ki zlato mu skriva pohlep.

Ko gleda izza stekla par in pol te oči
in sonce iz jekla ti obsije moči,
ti gledaš s platnic na znanje, v smehu, iz šol,
sanjaš v duru, kadar poješ si mol.

Ti boš ta, ki ima bron po postavi z napisom v glavi,
večni maj s sladkorjem v smehu, ampak s prsti v grehu!
Ti boš junak, ki v mlačnem soncu se igra,
večni prvak, ki še v rimsko dlan pač ne prizna!